S tem člankom začenjamo podrobnejšo obravnavo aktualne tematike notranjega miru. Zares ga želimo in potrebujemo, zares pomembno vpliva na naše zdravje, a toliko stvari nam ga krade. Navadili smo se že, da vse te ‘tatove miru’ imenujemo stres, vendar nam to ne pomaga prav veliko. Vemo, da se moramo nekako soočiti s pravimi povzročitelji ter najti pravilen način, da jih premagamo in vzamemo nazaj, kar nam zakonito pripada. Pogosto pa je v realnem življenju to videti nemogoče, posebno kadar se zdi, da so tatovi našega miru pretežke okoliščine, drugi ljudje ali pa slabo stanje celotne družbe, na katere nimamo zadostnega vpliva.
Za navedene izzive ni preprostega odgovora, zato začnimo s pogumno trditvijo, ki jo bomo poskusili pojasniti kasneje v tem in nadaljnjih člankih: resničen notranji mir je tako močan, da hitro prevlada nad negativnimi mislimi in občutki, ne glede na to, s kako težkimi okoliščinami se srečujemo. Ko imamo v sebi tak mir, stres izgubi svoj negativni vpliv na naše zdravje. Dogajanje okoli nas je morda še vedno neugodno, negativno ali celo nevarno za nas in/ali naše bližnje, toda znotraj nas se dvigujejo močne misli, da se bo dobro izteklo, da nismo krivi za to, kar se dogaja, da je vera močnejša od strahu itd.
Če obstaja tak mir, si lahko predstavljamo, da nam je dosegljiva prava zmaga, tako nad stresom vsakdanjega življenja kot tudi nad stresom kriznih situacij. Vprašanja seveda ostajajo: ali je tak mir sploh možen? kako doseči tako močan notranji mir? kako ga ohraniti? Posebno življenjske situacije, ki jih zaznavamo kot izjemno težke, pokažejo šibko učinkovitost raznih psiholoških metod. Bežanje od realnosti na tak ali drugačen način je nevarno in škodljivo. Kaj ima potem človek še na izbiro?
Praktično vse svetovne religije že tisočletja poskušajo odgovoriti na ta vprašanja. Zanimivo pa je, da je tudi znanost je v zadnjih desetletjih uspela sistematično analizirati učinkovitost pristopa ‘vere in molitve k Bogu’. Ugotovitve so na določen način spodbudne tako za verne kot tudi za agnostike in ateiste: glede na okoli 1200 analiziranih študij je verska usmerjenost dokazano povezana z (1) večjim občutkom sreče in zadovoljstva, (2) močnejšim zavedanjem svoje vrednosti in namena v življenju, (3) večjim upanjem in optimizmom, (4) hitrejšim premagovanjem žalosti, depresije, psihoz, zaskrbljenosti, osamljenosti in celo posledic telesnih bolezni ter nezgod, (5) večjim zadovoljstvom in stabilnostjo družine. Na osnovi tega je pri verujočih logično pričakovati bistveno manjšo stopnjo alkoholizma oz. odvisnosti od opojnih substanc, samomorilskih teženj, finančne zadolženosti in kriminalne dejavnosti, kar je bilo prav tako dokazano.
To seveda ne pomeni, da je za verujoče v Boga življenje manj težko, ampak da so verjetno našli skrito orožje – močan notranji mir. Ni naključje, da Sveto pismo imenuje Boga ‘mir‘ (šalom), da je Jezus Kristus imenovan ‘naš mir‘ in da je Božje kraljestvo opisano kot ‘pravičnost, mir in veselje v Božjem Duhu’.
Zgoraj navedene in druge ugotovitve dolgoletnih raziskav znanstvenikov, ki preučujejo povezave med verovanjem in zdravjem, so dovolj jasne, da ‘se ne sprašujejo več, ali obstajajo pozitivni učinki osebne vere v Boga, ampak predvsem pod kakšnimi pogoji vera vedno izboljšuje zdravje’ (citat in ugotovitve raziskav povzete iz druge izdaje knjige Handbook of Religion and Health). Več o teh pogojih pa v kasnejših člankih.